Cirkuške koreografije teles in predmetov
NEODVISNI.ART
S tem, ko se je sodobni cirkus izvil iz ikoničnega spektakla cirkuške arene1. Tradicionalni cirkuški entertainment je prisegal na formulo »eksotičnosti, lepote, spretnosti, novosti, veličastnosti, nevarnosti, razkazovanja, akcije, spektakla« zaradi fascinacije, »občutja, užitka, čudenja, humorja, suspenza, osuplosti« s strani gledalcev, kot po Helen Stoddart (Rings of Desire, Circus History and Representation. Manchester: Manchester University Press, 2000) navaja John-Paul Zaccarini (Circoanalysis: Circus, Therapy and Psycho-analysis. University of Dance and Circus, 2013, str. 17). Kot prvi dokumentirani cirkus šteje cirkus Philipa Astleyja iz leta 1782 v Parizu. Cirkus se je nato razvijal in postajal izredno popularen, v 19. stoletju z mobilnimi šotori in divjimi živalmi, kasneje pa izgubil svojo atraktivnost pod vplivom novih medijev, pa tudi s predrugačenimi pogledi na človeško eksploatacijo živali. in se redefiniral v kontekstu uprizoritvenih umetnosti, je njegova pozicija bolj kot prej dvoumna. Lahko bi rekli, da se ga v najširšem pogledu javnosti drži podoben status kot lutk, rezerviranih za otroke, ali komercializiranih vrst družinske popkulturne zabave, kar v določenih segmentih sicer drži, a še zdaleč ne zaobjame celotne heterogenosti polja. Izmuzljiva je tudi njegova lega znotraj sodobnih uprizoritvenih praks, vpeta med tradicijo kot določujoči moment zvrsti in sodobne umetniške oblike.
Sodobni cirkus se je kot novi cirkus2. Da bi se razločil od tradicionalnega cirkusa, se je uveljavil pojem novi cirkus, danes pa je prevladujoče poimenovanje sodobni cirkus, ki ga v prispevku uporabljam tudi sama, kljub temu da se Klovnbuf opredeljuje kot festival novega cirkusa in sodobne klovnade. razvil s skupinami v Avstraliji, Franciji, Veliki Britaniji in na zahodni obali ZDA ter z nastankom cirkuških šol3 Cirkuške šole, ki nadomestijo cirkuške družine in nasledstvo treninga veščin, prinesejo tudi demokratizacijo in prehodnost znanj, oplajanje med različnimi umetniškimi polji. v poznih 60-ih ter začetku 70-ih let 20. stoletja. Iz šotorov se je preselil v gledališke dvorane in na ulice ter v spremenjenem kulturnem, družbenem in ekonomskem kontekstu z vplivi avantgardnih idej plesnih in gledaliških šol4 Helen Stoddard, po J.-P. Zaccarini, str. 19. reorganiziral estetski diskurz tradicionalnega cirkusa kot kolekcije nepovezanih senzacionalističnih atrakcij. Odrekel se je samozadostnosti cirkuških tehnik in spretnosti (oziroma njihovi ciljni usmerjenosti na fascinacijo) ter jih znotraj novega gledališkega dispozitiva prepletel z elementi drugih umetniških form in različnimi poetikami. Sodobni cirkus prehaja meje cirkusa, giba, plesa, performansa in dramskega gledališča (z razvojem zgodbe in karakterjev), širi meje fizičnega gledališča in gledališča objekta, uporablja elemente vizualnega in glasbenega, uličnega gledališča, mima in pri klovnadi, ki se v sodobni formi razvija neodvisno od cirkusa, tudi commedie dell’arte.