RTV SLO, Oddaja Zgodbe izza obrazov, 2014Ko sta se Nataša in Ravil Sultanov, profesionalna klovna, diplomanta moskovske Akademije za cirkuške umetnosti, pred leti naselila v Sloveniji, deželici, ki jo je skoraj povsem obšel cirkuški vrvež, sta se odločila, da bosta tudi ta košček sveta povezala s cikusom. Po dveh desetletjih in številnih uprizorjenih predstavah, tako avtorskih kot tudi številnih vlog v predstavah Mladinskega gledališča, sta vzgojila novo generacijo gledalcev, ki znajo ceniti tovrstno umetnost. Kajti za njju je klovnovstvo umetnost, ki je sicer po tradiciji spadala v cirkus, toda onadva jo jo prelivata tudi na gledališki oder. Kjer klovni lahko delujejo tudi brez rdečih noskov, prevelikih čevljev in skodranih lasulj. Brez smeha pa raje ne!
Nataša in Ravil Sultanov, katerih izjemne sposobnosti in veščine cenijo tudi njihovi slovenski kolegi igralci in režiserji, s katerimi sta sodelovala, pravita, da je klovnovstvo zanju način življenja. Je stalno raziskovanje samega sebe, družbe, dogajanja okrog nas. Klovnovstvo živiš vsak dan, vsak trenutek, ne le takrat, ko si na odru. In le kaj se lahko človeka dotakne bolj kot to, da o resnih, globokih rečeš pripoveduješ skozi smeh? Ja, klovn vedno nastavlja ogledalo ljudem in svetu nasploh.
Avtor: bufeto.info@gmail.com
Zgodbe izza obrazov
Cirkuške koreografije teles in predmetov
NEODVISNI.ART
S tem, ko se je sodobni cirkus izvil iz ikoničnega spektakla cirkuške arene1. Tradicionalni cirkuški entertainment je prisegal na formulo »eksotičnosti, lepote, spretnosti, novosti, veličastnosti, nevarnosti, razkazovanja, akcije, spektakla« zaradi fascinacije, »občutja, užitka, čudenja, humorja, suspenza, osuplosti« s strani gledalcev, kot po Helen Stoddart (Rings of Desire, Circus History and Representation. Manchester: Manchester University Press, 2000) navaja John-Paul Zaccarini (Circoanalysis: Circus, Therapy and Psycho-analysis. University of Dance and Circus, 2013, str. 17). Kot prvi dokumentirani cirkus šteje cirkus Philipa Astleyja iz leta 1782 v Parizu. Cirkus se je nato razvijal in postajal izredno popularen, v 19. stoletju z mobilnimi šotori in divjimi živalmi, kasneje pa izgubil svojo atraktivnost pod vplivom novih medijev, pa tudi s predrugačenimi pogledi na človeško eksploatacijo živali. in se redefiniral v kontekstu uprizoritvenih umetnosti, je njegova pozicija bolj kot prej dvoumna. Lahko bi rekli, da se ga v najširšem pogledu javnosti drži podoben status kot lutk, rezerviranih za otroke, ali komercializiranih vrst družinske popkulturne zabave, kar v določenih segmentih sicer drži, a še zdaleč ne zaobjame celotne heterogenosti polja. Izmuzljiva je tudi njegova lega znotraj sodobnih uprizoritvenih praks, vpeta med tradicijo kot določujoči moment zvrsti in sodobne umetniške oblike.
Sodobni cirkus se je kot novi cirkus2. Da bi se razločil od tradicionalnega cirkusa, se je uveljavil pojem novi cirkus, danes pa je prevladujoče poimenovanje sodobni cirkus, ki ga v prispevku uporabljam tudi sama, kljub temu da se Klovnbuf opredeljuje kot festival novega cirkusa in sodobne klovnade. razvil s skupinami v Avstraliji, Franciji, Veliki Britaniji in na zahodni obali ZDA ter z nastankom cirkuških šol3 Cirkuške šole, ki nadomestijo cirkuške družine in nasledstvo treninga veščin, prinesejo tudi demokratizacijo in prehodnost znanj, oplajanje med različnimi umetniškimi polji. v poznih 60-ih ter začetku 70-ih let 20. stoletja. Iz šotorov se je preselil v gledališke dvorane in na ulice ter v spremenjenem kulturnem, družbenem in ekonomskem kontekstu z vplivi avantgardnih idej plesnih in gledaliških šol4 Helen Stoddard, po J.-P. Zaccarini, str. 19. reorganiziral estetski diskurz tradicionalnega cirkusa kot kolekcije nepovezanih senzacionalističnih atrakcij. Odrekel se je samozadostnosti cirkuških tehnik in spretnosti (oziroma njihovi ciljni usmerjenosti na fascinacijo) ter jih znotraj novega gledališkega dispozitiva prepletel z elementi drugih umetniških form in različnimi poetikami. Sodobni cirkus prehaja meje cirkusa, giba, plesa, performansa in dramskega gledališča (z razvojem zgodbe in karakterjev), širi meje fizičnega gledališča in gledališča objekta, uporablja elemente vizualnega in glasbenega, uličnega gledališča, mima in pri klovnadi, ki se v sodobni formi razvija neodvisno od cirkusa, tudi commedie dell’arte.
Kako najti klovna med zadržanimi Slovenci?
DELO, februar 2011
Cirkusanta Natalia in Ravil Sultanov sta se lotila iskanja pravega materiala za klovne med pregovorno zadržanimi Slovenci. Eksperiment s skrivnostnim rezultatom poteka vsako soboto na Šentjakobskem odru v Ljubljani.
»Če bomo odkrili že enega samega klovna, bom zelo ponosna.« Temu bi težko rekli optimizem, a Natalia Sultanova, ki ima za sabo že več kot dve desetletji dolgo kariero, črpa iz lastnih izkušenj in s temeljitim premislekom pravi, da je še vedno na poti do tega, da zares postane klovnesa. Kljub temu sta se z življenjskim in poklicnim sopotnikom Ravilom Sultanovim – za navadne ljudi nenavadno življenje cirkusantov sta uprizorila v filmu Janeza Burgerja Circus Fantasticus – podala na zahtevno misijo iskanja pravega materiala za klovne med pregovorno zadržanimi Slovenci. Tega se nista lotila samo zaradi tega, ker bi rada porušila trdovratne stereotipe o tem liku z rdečim nosom, hlačami mahedračami in prevelikimi čevlji, ampak ker sta v svojem poslanstvu nemara tudi malce osamljena. Eksperiment s povsem nepredvidljivim rezultatom poteka vsako soboto v Laboratoriju smeha.
Samo ne povejta, da sta klovna!
DELO, oktober 2010
Med klovnovskim gostovanjem po evropskih državah sta se nameravala še enkrat vrniti v Slovenijo, in ko je pred njima na vlaku postal organ nadzora, je Ravilu iz knjige po nesreči zdrsnila fotografija z ene od njegovih predstav. »Saj tega klovna sem pa videl!« je vzkliknil uniformirani in namesto blagoslova za enomesečno bivanje udaril žig za trimesečno. Če se lahko človekova usoda zasuče v sekundi, le kako se ne bi v treh mesecih!
Nataša in Ravil Sultanov sta diplomanta moskovske akademije za cirkuške in gledališke umetnosti. V domovini sta kot študenta in diplomirana klovna doživela zadnja leta komunizma. »Študirala sva pri Vladislavu Špaku, enem najbolj sposobnih profesorjev klovnijade in klovnovstva,« pojasni Nataša, a Ravil ji vskoči v besedo: »Velikan, on je v resnici velikan!« »No, jaz se izogibam velikih besed,« se blago nasmehne ona. Klovnovstvo, ki je po tradiciji spadalo v cirkus, se je v Rusiji preselilo na gledališki oder. Nataša in Ravil sta v Moskvi ustanovila klovnovsko gledališče, in da se zmota ne ponovi, ta oblika odrske umetnosti danes deluje tudi brez rdečih nosov, prevelikih čevljev in skodranih lasulj. Brez smeha pa raje ne! »Le kaj se lahko človeka dotakne bolj kot to, da o resnih, globokih rečeh pripovedujemo skozi smeh?« retorično vpraša Nataša.
Vesele tragedije, žalostne komedije
RADIO ŠTUDENT, junij 2012
Nataša Sultanova in Ravil Sultanov, iniciatorja Zavoda Bufeto, ki že več let pri nas neguje cirkuško umetnost, sta profesionalno navezo s Slovenskim mladinskim gledališčem vzpostavila že kmalu po prihodu v Slovenijo. In jo obdržala do danes. Med nedavna sodelovanja lahko poleg tokratne premiere prištejemo projekt Ultimativna tragedija (Shakespeare), ki je zasnovan kot razvijajoči se laboratorij, kjer se ohranjajo temeljne dramske strukture kultnega dramatika, a glede na dani čas in okolje variirajo v interpretacijah in širši umestitvi. Skozi cirkuško-klovnovske discipline predstave vsakič znova potrjujejo, da je vzporednic med bebčkasto komiko in zaresno tragedijo ogromno ter da je njuna izmenjava fleksibilna, tudi skrajno hipna, pri tem pa še zabavna, a nemalokrat tudi sporočilno zajedljiva. V sklopu letošnjega festivala KLOVNBUF je Zavod Bufeto v Spodnji dvorani Slovenskega mladinskega gledališča predstavil svojo svežo razvojno fazo laboratorijskega projekta Ultimativna tragedija (Shakespeare). Gledališko-klovnska uprizoritev se referenčno napaja iz dveh famoznih dram, in sicer iz Hamleta in Kralja Leara. Nataša Sultanova in Ravil Sultanov sta gonilni sili Zavoda Bufeto, profesionalne ustanove, ki v Sloveniji razvija klovnovsko gledališče. Na slovenskem gledališkem teritoriju ustvarjata sicer že od leta 1993 in vztrajata v mednarodno zastavljenih zasedbah; v tokratnem primeru natančneje – v žlahtnem prepletanju ruske in slovenske klovnske izraznosti. Čeprav je dobršen del festivalskega programa umeščen na ulice, uperjen v spontana, slučajna srečanja z gledalci in spodbuja razširjeno urbano komunikacijo mestnih prebivalcev s klovnovskimi veščinami, pa je Ultimativna tragedija (Shakespeare) raziskovalno in postavitveno zastavljena drugače (in tokrat pod režijskim podpisom Ravila Sultanova). Drami Hamlet in Kralj Lear sta literarna nastavka, podvržena temeljiti strukturni reorganizaciji in žanrskim preoblekam. Klovnovske figure, smešni, a domišljeni rekviziti in navidezna nerodnost se brezkompromisno, vehementno, predvsem pa samosvoje polotijo Shakespearovih dramaturških linij – te se razrežejo, drastično skrajšajo, izluščijo in mestoma popolnoma osamosvojijo prvotnega konteksta.
Ko se luna odkotali, se začne teater. In ljubezen
DNEVNIK, oktober 2014
Nataša Sultanova in Ravil Sultanov, iniciatorja Zavoda Bufeto, ki že več let pri nas neguje cirkuško umetnost, sta profesionalno navezo s Slovenskim mladinskim gledališčem vzpostavila že kmalu po prihodu v Slovenijo. In jo obdržala do danes. Med nedavna sodelovanja lahko poleg tokratne premiere prištejemo projekt Ultimativna tragedija (Shakespeare), ki je zasnovan kot razvijajoči se laboratorij, kjer se ohranjajo temeljne dramske strukture kultnega dramatika, a glede na dani čas in okolje variirajo v interpretacijah in širši umestitvi. Skozi cirkuško-klovnovske discipline predstave vsakič znova potrjujejo, da je vzporednic med bebčkasto komiko in zaresno tragedijo ogromno ter da je njuna izmenjava fleksibilna, tudi skrajno hipna, pri tem pa še zabavna, a nemalokrat tudi sporočilno zajedljiva. 
Če je torej ‘klovnovska’ polovica označbe Lune na cesti zasluga prekaljene cirkuške dvojice in njunih akrobatskih vrlin, pa sočasna ‘poetičnost’ pritiče subtilnim režijskim posegom Ivana Peternelja. Peternelj je kot režiser že nemalokrat izkazal dragocen čut za uravnovešeno nagovarjanje mlajšega občinstva (nazadnje kot režiser predstave Ribič in njegova duša), ki ga – tako se zdi – razume kot izjemno senzitivno; nadobudneže obravnava kot zelo dojemljive sprejemnike, ki ne potrebujejo odvečnih opisnih/verbalnih spremljav, pač pa čim bolj odprte scenografske kode. Ta nevsiljivost razpira otroško domišljijo, uri drugačne vrste koncentracijo, jim osamosvaja mišljenje, hkrati pa se tej igri večpomenskosti v ‘zrelejši’ obliki ne ogne niti odrasla populacija.
Ruska klovna v slovenskem “cirkusu”
DNEVNIK, oktober 2014
»Prišla sva z vlakom, da bi nastopila v programu kazinoja. Ker je bil ravno zaprt, sva postala popolna turista in si ogledala slovenske in ljubljanske lepote. Preden sva se vrnila v Budimpešto, sva nastopila v oddaji Nedeljskih 60,« se prvih doživetij v Sloveniji spominja klovnovski umetnik Ravil Sultanov, njegova žena Natalia pa je z nasmeškom dodala, da je oddajo vodil Mito Trefalt, Mario Galunič pa je bil še popoln začetnik. »Ker sva imela še nekaj snemalnih dni, sva se vrnila. Morala bi dobiti podaljšanje vizuma za mesec dni. Ko je v kupe stopil carinik, je bila na mizi knjiga, v kateri je bila fotografija klovna iz Nedeljskih 60. ‘O, tega sem pa videl,’ se je spomnil, in ko sem mu povedal, da sem to jaz, nama je veselo stisnil žig za tri mesece. On je kriv, da sva tukaj že 20 let, saj se nikoli nisva odselila,« je podoživel prijetno anekdoto. 
»Vedno sem čutila, da bom odšla iz Rusije in da je moja domovina v bistvu svet,« je svojo odprtost razkrila Natalia Sultanova, mož pa dodal: »Pogrešam svojo Rusijo, o njej tudi velikokrat sanjam. Ti, Natalia?« Ko je odkimala, je nadaljeval: »Ampak tam se je veliko spremenilo in veliko stvari ne razumem več, tako kot tukaj v Sloveniji. Toda sem deloholik in po navadi nimam časa za domotožje.« Zanimivo je, kako se je pri njiju spremenilo dojemanje, kaj je dom. »Prvih deset let sva redno hodila nazaj v Rusijo in se počutila, kot da se vračava domov. Sčasoma se je to obrnilo in zdaj pride občutek, da sva doma, ko se vrneva v Ljubljano.« Njuna 14-letna hčerka Assija, rojena in vzgojena v Sloveniji, daje družini še dodaten svetovljanski pridih, saj se je namesto v veliko rusko kulturo raje vrgla v multikulturni svet in bere knjige ter gleda filme v angleščini, pojasnita.
Klovn je simbol svobode
DNEVNIK, junij 2014
V teh dneh je na veselem pohodu Klovnbufova gledališko-klovnovska karavana, ki je v nedeljo že obiskala Novo mesto, vragolije pa bo zganjala še v štirih slovenskih mestih.
»Cirkus je lahko marsikaj. Če pa v vaš kraj pride Klovnbufova karavana, potem je nekaj gotovo – to je cirkus!« Velik zalogaj cirkusa je po zaslugi zavoda Bufeto pretekli konec tedna že razveseljeval Novo mesto – z interaktivno cirkuško povorko, dvema gledališko-cirkuškima predstavama in delavnico Mala šala cirkusa. »V Novem mestu smo že večkrat gostovali s predstavami, s karavano pa smo jih obiskali prvič. Zdi se nam, da nas imajo radi,« pravi Natalia Sultanova iz Zavoda za razvoj cirkuško-gledaliških umetnosti Bufeto.
Kada se vidi srcem
58. Pula festival igranog filma
Ja nisam od samog početka bila izbor redatelja za ulogu žene ravnatelja Cirkusa, no nakon dvije godine Janez Burger tu je ulogu dodijelio upravo meni. Dvije je godine, dakle, redatelj tražio ženu mom mužu i nije mu našao bolju od mene